AVTORITETA VODJE

AVTORITETA VODJE – 1 . del

Vsakemu vodstvenemu delavcu je jasno, da za vodenje potrebuje avtoriteto. Žal pa je malo takih, ki vedo, kaj avtoriteta je, in še manj kako jo graditi.

Mnogo vodij gradi svojo avtoriteto zgolj na formalni moči. Preprosto povedano to pomeni, da so prepričani, da jih bodo podrejeni upoštevali zgolj zato, ker ker imajo v rokah papir, na katerem piše »šef«, »vodja«, »direktor« ali kaj podobnega. Taki vodje, na vprašanje »zakaj?«, pogosto odgovarjajo z besedami »ker sem jaz tako rekel!«. Vodenje, ki temelji samo na principih formalne moči, je lahko uspešno le na kratek rok. Delavci postajajo nezadovoljni, njihova inovativnost usiha, samoiniciativnosti ni. Taki delavci postanejo nezadovoljni in začnejo iskati drugo službo. Dobijo jo seveda najboljši in zapustijo podjetje.

Uspešni vodje stavijo predvsem na socialno moč. Socialna moč pomeni, da beseda vodje nekaj šteje (psihološko to pomeni, da so drugi pripravljeni izpolnjevati njegove želje, organizacijsko pa, da so pripravljeni izpolnjevati naloge). Vsak vodja potrebuje za uspešno vodnje poleg formalne tudi socialno moč. Te ne more dobiti od tistega, ki ga postavi za šefa. Socialno moč mu podeljujejo predvsem podrejeni. Kako jo torej pridobiti?

Temelj je v korektnosti do sodelavcev. V pozitivni naravnanosti do sebe in drugih, v vzpostavljanju enakovrednega ali partnerskega odnosa z okoljem. Gre za življenjski položaj v katerem spoštujejo sebe in druge ljudi, sebi in drugim dopuščajo napake in pomanjkljivosti, znajo korektno podati kritiko in jo tudi sprejeti, znajo pohvaliti… Svojo avtoriteto gradijo z asertivno in ne z agresivno komunikacijo. Asertivni so takrat, ko uresničujejo svoje želje in zadovoljujejo potrebe, ne da bi delali karkoli v škodo drugih. S takim vedenjem dosegajo svoje cilje z bistveno manj konflikti in z večjim zadovoljstvom, prispevajo pa tudi k boljši kvaliteti odnosov v svojem kolektivu. In kar je najpomembnejše - tega načina funkcioniranja se lahko naučijo, le odločiti se morajo, da to želijo.

V naslednjih številkah bomo ponudili nekaj komunikacijskih orodij, s katerimi lahko vodje gradijo in vzdržujejo visoko stopnjo socialne moči.

Boštjan Polutnik

AVTORITETA VODJE – 2 . del

Veliko vodij je prepričanih, da si bodo zgradili ustrezno avtoriteto za vodenje podjetja, če bodo dosegli pri podrejenih strahospoštovanje. V večini primerov ostane le pri strahu, spoštovanja pa je bolj malo ali celo nič.

Mnogi vodje se urijo v metodah vzpostavljanja distance do sodelavcev in zastraševanju, namesto, da bi krepili svojo socialno moč. Gre za komunikacijo iz tako imenovane nadrejene pozicije, rečemo ji tudi »plus minus« pozicija, pri kateri spoštujejo sebe, ne pa tudi drugih. Sebe doživljajo v primerjavi z drugimi ljudmi kot večvrednega, pomembnejšega človeka, o drugih pa razmišljajo kot o nesposobnih in preziranja vrednih posameznikih, ki jim ne gre zaupati. Poznamo vodje, ki znajo biti sicer korektni in v vsakdanjem življenju nimajo potrebe po vzvišenosti in nadvladi, ko pa se znajdejo v svoji profesionalni vlogi, si nadenejo to odvečno masko. Zavedati bi se morali, da jim ta pri doseganju ciljev in produktivnosti dolgoročno prinaša več škode kot koristi.

Taki vodje sodelavcem s svojo vzvišeno komunikacijo sporočajo, da so le njihova mnenja in ocene pravilne, velikokrat ponižujejo, žalijo, so pretirano tekmovalni in brez pravega razloga napadalni in nezaupljivi. Pogosto so na podrejene jezni, ker so prepričani, da jim ravno njihova nesposobnost preprečuje doseganje ciljev. V skrajnem primeru razvijejo do podrejenih sovražen odnos.

Vodje, ki vzpostavijo večvreden odnos z okoljem, v primeru konfliktnih situacij in slabe komunikacijske klime v podjetju, pogosto zahtevajo spremembe predvsem od drugih, o spreminjanju samih sebe pa ne razmišljajo. Prva stvar s katero bi morali opraviti, je njihova agresivna komunikacija, ki lahko pomeni model obnašanja tudi za vodje na nižjih nivojih. In ker se komunikacija v organizaciji »določa« od zgoraj navzdol, se kaj hitro znajdemo v začaranem krogu neprijetnega komunikacijskega vzdušja. Za tako vzdušje pa je značilno, da ljudje iz njega zbežimo. Ob prvi priložnosti.

Boštjan Polutnik

AVTORITETA VODJE – 3 . del

Tako kot otroci pri starših vedno znova preizkušajo njihove meje, tudi zaposleni preizkušajo, kje so meje njihovih vodij. Zgodba je podobna tisti o nakupu novega avtomobila, ki ga želimo najprej dodobra spoznati. Kakšne ima pospeške, kako zavira, kako se obnaša na mokrem vozišču itn. Prav to nas zanima tudi pri novem vodji.

V prejšnjih številkah smo spoznali asertivnega in agresivnega vodjo. Tokrat se bomo srečali z nesamozavestnim vodjo, ki ima prav tako težave pri izgradnji visoke stopnje socialne moči, ki mu omogoča, da mu delavci sledijo in izpolnjujejo naloge. V praksi ga srečamo redkeje kot prejšnja dva, ne pa tako redko, da mu ne bi veljalo nameniti nekaj besed.

Gre za ljudi, ki komunicirajo iz tako imenovane podrejene pozicije, rečemo ji tudi »minus plus« pozicija, pri kateri spoštujejo druge, ne pa tudi sebe. Govorimo o ljudeh s kompleksom manjvrednosti, ki pa druge doživljajo kot večvredne, sposobnejše, boljše. Pogosto se ponižujejo, ne sprejemajo pozitivnih spodbud, pohvalam ne verjamejo. Radi prevzemajo vlogo žrtve. Vsakodnevno doživljajo strah, vedo, da nimajo krmila življenja v svojih rokah. Bojijo se sprememb, zato raje vztrajajo v nezadovoljujočih odnosih, kot pa da bi se lotili novih. V življenju običajno niso uspešni. Pogosto jih skrbi odobravanje drugih, zato nenehno iščejo zagotovila ter priznanje okolice. Problem takega šefa je lahko tudi v tem, da ne zna reči ne, v konfliktnih situacijah se raje umakne kot da bi poskrbel za reševanje nastale situacije.

Morda ste si zastavili vprašanje, kje sem srečal takega vodjo. Največ sem jih spoznal na seminarjih komunikacije in javnega nastopanja, kjer se učijo asertivne komunikacije in obvladovanja strahu pred nastopanjem. Ni pa redko, da si tak nesamozavesten, negotov, podredljiv človek, ko prevzame krmilo organizacije, nadene masko pomembnosti in navzven nastopa drugače. Najpogosteje začuti potrebo, da postane pomemben (skozi plus minus pozicijo – o njej smo pisali v prejšnji številki) namesto, da bi si pridobil nekaj samozavesti in gradil svojo socialno moč skozi korektnost do podrejenih. Zamislite si, koliko energije potrebuje človek, ki je globoko v sebi prepričan, da je manj vreden od drugih, navzven pa želi kazati ravno obratno…

Boštjan Polutnik