POLNIM BATERIJE, 8. decembra 2007

Sobotni večer. Rezerviran za sprostitev. Nekaj uric, ko bom polnil baterije. Pred osmo uro zvečer se ustavim pri najboljšem sosedu, kupim nekaj osvežilnega, tokrat Breezer. Vzamem še mesečnik Viva in odhitim na radio. Upam, da Breezerja ne bo kdorkoli povezal z reklamo za to pijačo ali celo širše kot reklamiranje alkohola. Sem globoko podpovprečni pivec alkohola in večkrat se pošalim, da bi s takimi pivci propadla ta veja industrije. Vivo, revijo za zdravo življenje berem pravzaprav od njenega začetka. Odkar Zoran Milivojevič, moj učitelj transakcijske analize, v reviji objavlja članke za čustveno opismenjevanje, ne izpustim nobene številke. Razmišljanje o čustvih na njegov način je nekaj posebnega. Tako kot so posebna njegova predavanja, ki jih obiskujem zadnjih nekaj mesecev. Po dolgem času spet nekaj, kar uravnoveša moj čas. Po eni strani se meseci tako hitro vrtijo, da bi si včasih zaželel za trenutek izstopiti iz tega planeta in se malce ustaviti, po drugi strani pa čas od enega do drugega predavanja nikakor ne mine. O tem morda več kdaj drugič.

Prispel sem na Koroški radio. Pripravil sem glasbo, ki jo bomo vrteli v štiriurnem večernem terminu, sedel v studio, za sabo zaprl dvojna vrata, na glavo sem nadel slušalke, poiskal gumb za glasnost, naravnal na maksimum in pričel s programom. Pred mano so štiri ure, ko popolnoma odklopim. Vse. Radijski studio je moj drugi dom že preko 20 let. Najlepše postane druženje s tem medijem, ko izgubiš občutek dolžnosti, da bi moral razmišljati o vsem. Ko nehaš »tečnariti« s svojimi pogledi na celoten program, ko spoznaš, da je najbolje, če okopavaš le svojo gredico, pustiš pri miru tiste gredice, ki niso »po tvojem subjektivnem okusu« najboljše… Ko prepustiš to delo tistim, ki so za to zadolženi in z njimi ne deliš več niti svojega mnenja. Prideš, z užitkom narediš svoje štiri urice programa, odideš in spet tako naprej. Lepo bi bilo, če bi s to glavo prišel na ta radio že na začetku. Veliko energije bi si prihranil. Sicer pa, vsaka šola nekaj stane in prav vse je za nekaj dobro. Tudi slabe stvari, ko pogledamo nanje z varne razdalje.

Glasba, klepet s poslušalci, večerna kava in osvežilna pijača s kolegom izza mešalne mize… Nekaj tistih poslušalcev, ki se ne oglašajo v eter, a želijo vseeno na kratko poklepetati. Skratka, večer, ki pomeni delo in sprostitev hkrati.

Želim si, da bi bilo tako z vsemi stvarmi, ki jih počnem v življenju. Seminarji, ki jih vodim so nekaj podobnega, s to razliko, da tam še ne morem popolnoma vključiti rutine. Razumljivo, saj jih vodim šele zadnjih 6 let.

Moj večerni program bo vsak čas končan. Napolnil sem svoje baterije za še en naporen delovni teden, ki je pred mano, naredil sem vse, kar sem si zamislil, poleg tega pa napisal še prvi tekst za rubriko »OSEBNO«, ki bo postala moj nekoliko bolj oseben stik z obiskovalci moje spletne strani.

Boštjan P.