BOŽIČEK ZA VSE OTROKE, 24. decembra 2007

Konec leta. Police v že sicer dobro založenih trgovinah se kar šibijo pod težo popestrene, praznične ponudbe. Praznično urejene vabijo že od konca novembra. V zadnjih dneh leta na gnečo opozarjajo že prepolna parkirišča. Promet proti nekaterim nakupovalnim centrom se duši v neskončnih kolonah, ki jim ni videti konca. Bankomati se praznijo, blagajne piskajo, trgovci preštevajo zaslužke, potrošniki odvažajo nakupljeno v avtomobile. Marsikomu ne zadošča zvrhano poln nakupovalni voziček. Tudi sam sem bil danes del tega nakupovalnega cirkusa. Ljudje se pritožujejo čez gnečo in zmajujejo z glavami, ob tem pa pozabljajo, da so tudi sami del nakupovalne mrzlice. Na vhodu v prodajni center slišim komentarje. »Pa kaj ljudje res mislijo, da je treba čez praznike vse pojesti? Ali drugače ne jedo?«

V teh dneh, ko je vsega v izobilju, imam pogosto kar malo slabo vest. Zaradi tistih, ki čutijo praznični utrip z bolečino v srcu. Ne znam si predstavljati, kako hudo mora biti staršem, ki svojim otrokom zaradi pomanjkanja ne morejo pričarati prazničnega utripa: Niti s hrano, sladkarijami, kaj šele z darili. Naš družinski proračun ni ravno velik, a vedno bolj škilim k tistim, ki se ukvarjajo s pomanjkanjem kot k onim, ki imajo več. Pogosto darujemo v humanitarne namene, z željo, da pomagamo otrokom v družinah, ki so na robu preživetja. Moj sin ima vsega dovolj. Igrač morda celo preveč. Krivdo za to nosim predvsem jaz, a veliko lažje se odrečem svojim željam kot njegovim. Ko me samo milo pogleda, je prošnja tako zelo močna, da si ne morem kaj, da želje ne bi izpolnil. In ravno zato mi je še toliko huje za tisoče prosečih majhnih oči, ki zaman prosijo svoje starše za to in ono. Ne znam, zares se ne znam postaviti v njihovo kožo.

Prejšnji teden smo se odpravili na družinski nakupovalni izlet v Celje. Glavni namen je bil ogled otroškega filma na velikem platnu. Vrteli so poučno želvo – Frančka, ki ga ima Blaž zelo rad. V svoji DVD zbirki ima vse njegove risanke, ki se jih je dalo kupiti pri nas. Zdaj pa sinhroniziran 80-minutni film v kinu. Super. Do filma je bilo še nekaj časa, tako da smo lahko obiskali še otroški zabaviščni park z različnimi igrami, v restavraciji nekaj pojedli in malo poklepetali. Na poti domov smo se pogovarjali o tem, kako dobro bi bilo, če bi lahko takšno dogodivščino privoščili še kakšnemu malčku. Kakšnemu, ki ne pozna takšnih družinskih izletov. Blaž je za. Zdaj ko pišem te vrstice, ga spomnim na naš pogovor in radodarno pristane, da bi mu po skupnem izletu podaril še kakšno svojo igračo.

Ima kdo idejo, kako najti takšnega otroka? Z veseljem mu bomo polepšali kak dan, ga vzeli s sabo na izlet, mu podarili kakšno igračo in pomagali iz izjemno težkega položaja njegovim staršem. Danes bi pod našim drevescem že lahko bilo še eno darilce. Škoda, da ga ni bilo. Morda pa bo že naslednje leto… In morda bo to storil še kdo.

Boštjan P.