Nobene sveče nisem prižgal!
Že nekaj let ne prižigam več sveč na grobovih ljubih, a žal že pokojnih, pomembnih ljudi iz mojega življenja. Zanje gori večni ogenj spomina v mojem srcu in ta ne bo nikoli ugasnil. Pogosto se jih spominjam, razmišljam, kaj bi rekla pokojna babica, ko naredim kaj pomembnega ali kaj neumnega. Vsake toliko prelistam album družinskih fotografij in se komu, že kdo ve kolikič, zazrem globoko v oči in poskušam na nek način komunicirati z njim. Ne, ne pogovarjam se z mrtvimi. Imam pa z njimi svojevrstno komunikacijo, preko katere vzdržujem trajen stik, jim izkazujem hvaležnost za vse, kar so lepega pustili v meni, jim sporočam, da mislim nanje, čeprav ne prižigam sveč. Tradicija prižiganja sveč se mi zdi vredna prekinitve, saj se bomo drugače zadušili v plastiki.
Že nekaj let dragih pokojnih ne obiskujem več na grobovih na »njihov dan«. Že dolgo vem, in tudi moji bližnji, da ne želim groba, ko se bo izteklo moje življenje. Ne želim, da bi mi prižigali sveče in prinašali cvetje iz same dolžnosti in skrbi pred tem, kaj bodo rekli drugi, če temu ne bo tako… Ne želim, da bi imeli slabo vest, ker ne bodo utegnili obiskati groba. Ne želim jih priganjati. Ne želim onesnaževati planeta še po smrti. Dovolj smeti sem (in še bom) ustvaril v času življenja, čeravno se trudim, da bi bilo tega čim manj…
Želel bi, da bi se moji najbližji ob mojem odhodu veselili, da sem doživel, kar sem (bom) doživel, da sem se trudil biti dober, pošten, pozitiven, da sem se vse življenje učil biti boljši človek do sočloveka, da sem se zelo trudil ne obsojati, ne povzročati krivic, ne žaliti, ne podcenjevati, da sem jih imel rad po svojih najboljših močeh. Veselijo naj se, da sem si upal poiskati samega sebe, da sem odložil mnoge maske, ki so jih želeli na mojem obrazu videti drugi. Še najbolj srečen bi bil, če bi se zbrali in proslavili vse lepo in dobro, kar smo skupaj doživeli, zraven pa zavrteli kakšno veselo pesem, ki mi je bila ljuba… Neda Ukraden in Došlo doba, da se rastajemo, bi bila ena od teh, ki bi jih želel slišati na poti za mavrico. In tam, verjamem besedam Saše Pavček, »se energija vseh pretvori v dobro, energije v onostranstvu se očistijo in postanejo čista svetloba, ljubezen«.
In v primerjavi s to svetlobo predstavljajo vse prižgane sveče na tem svetu le majhno kapljico v ocean. Zato se mi zdijo nesmiselne in nepotrebne. Poklonimo drug drugemu čim več svetlobe, preden se bomo morali za vedno posloviti. In živimo vsak dan, kot da je naš zadnji.
Boštjan Polutnik
Zadetkov: 783